Se že kar na začetku opravičujem vsem, ki jih bo zaneslo brati tale moj objokujoče-patetičen-selfpitty blog.
Ja, prou ste prebrali...veliko bo objokovanja lastne usode, zmešanih misli, verjetno tudi ekscesnih dejanj. Vsemu je kriva slika TUKI TAM ZGOREJ DESNO. Zakaj se vprašate?
Hja, zadeva je v bistvu čisto preprosta. Zmanjkuje nam prostora!! Pa s tem ne mislim prostora v omarah namenjenih skladiščenju vseh neumnosti zadnjih XY let mojega življenja. Ne, kje pa. Tega prostora je zmanjkalo še pred vselitvijo v obstoječo gajbo, ki ji rečemo "naš ljubi MALI domek"...
Zmanjkalo je prostora za nove potencialne osebke, ki bi se našemu triu utegnili kmalu priklopiti.
In potem hormonska bomba na dragega, otroka in vso ostalo okolico, ki ji ni uspelo pravočasno skočiti za grm, ko so zagledali mojo furjasto silhueto v daljavi. Prav vam je! HA.
Le kako bomo mi stlačili sem notri še dve dodatni omari, otroško posteljico, komodo, previjalno mizo in ducat drugih (ne)uporabnih stvari, brez da se starejšemu utrga in vse skupaj zabriše ven. Ker seveda posegamo v njegov prostor=P
In potem se nič hudega sluteči, že tako zmešani babi, za hrbet privali opazka njenega dragega: "Kaj pa če bi gradili? Ja, tašča ti itak ponujaš parcelo in če ti je prou, bi mi tam bajto gradili!" In tašča (beri: moja posesivna mama) je seveda navdušeno vzkliknila (se zraven od ritnega pospeška z glavo zabila v sosedovo stanovanje, tko da čakam kdaj bo kdo čez padel in pristal na moji sedežni): "Seveda! Vi kar gradite! Vam bom pomagala kokr se bo dalo!"
In seveda, plaz v moj hrbet. Nož, sekira, kokr hočte. Obrvi so poskočile, da jih še danes vlečem dol z lasišča, pa me seveda nihče ni opazil.
Verjeli ali ne, dva dni kasneje so bili že vsi vse zmenjeni. Bratranc je mel zrihtan kamion za odvoz odpadnega materiala, poročna priča rihta les za streho, arhitekt je naročen, stanovanje v prodaji...
Vmes pa so nekako pozabili, da mortam še končat diplomo, hodit v službo, skrbet za 4-letnika, biti vesela in nasmejana nosečka, kuhat, prat, likat, pomivat...AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
jbmthdkapščednfjdnnmkkllččjhhhhhmth
Vsake pol ure pa zazvoni telefon - a na občini si se že pozanimala...dring dring...kdaj pride arhitekt...dring dring...kako bo pa škarpa postavljena...dring dring...a se spomnš kater je tist načrt k sva ga gledala na strani XY dne x.y.2009??????...itd itd...dring dring...
Povem vam, resno razmišljam o vikend dopustu v gorski koči. SAMA. Brez telefona. Brez vseh.
Mater, to je pa skoraj ... ne, čakaj, ... to je pa ČISTO tako, kot sem ti rekla. :) :P
OdgovoriIzbriši